Z intimno razglednico predvojnega Pariza se avtor vrača v čas svojega študija na Sorboni v letih 1938/39. Pleteni naslonjači (1963) sodijo v Tatarkovo zrelejše obdobje in so njegovo osrednje delo, refleksivno-filozofska proza z osrednjim motivom zaupne ljubezni med slovaškim študentom in Francozinjo Daniele. So apoteoza ljubezni, ki vzvalovi vse človekove čute, a ostane zavestno grajen, pleten odnos, temelječ na spoštovanju. V visoko poetično spisanem romanu ne manjka avtoironije, hkrati pa v njem neutopično domuje ideja sožitja med zahodno- in vzhodnoevropskimi kulturami ter značaji, ki jih simbolizira bivanje v penzionu, Evropski uniji v malem, pol stoletja pred časom.

Preveri status izposoje.